Tinitus: ko tišine ni več
Prvič sem opazila tinitus nekega večera, ko sem ležala v postelji in poskušala zaspati. V sobi je bila popolna tišina, jaz pa sem slišala tanek pisk, ki ni prihajal od nikoder. Sprva sem mislila, da je to zunaj. Morda kak aparat ali elektronika. A ko sem ugasnila vse in odprla okno, je bil zvok še vedno tam. Takrat sem dojela, da prihaja iz mene.
Na začetku sem si rekla, da bo minilo. Toda tinitus ni izginil. Včasih je bil tišji, drugič glasnejši, odvisno od dneva. Najhuje je bilo zvečer, ko sem želela počivati, a sem namesto tišine poslušala zvok v lastnih ušesih. To je povzročalo nemir, celo rahlo tesnobo.
Po nekaj tednih sem se odločila, da obiščem zdravnika. Pojasnil mi je, da tinitus ni bolezen sama po sebi, ampak simptom. Pogosto posledica izpostavljenosti hrupu, stresa ali celo težav s sluhom. V mojem primeru je bil verjetno kombinacija vsega. Delam v okolju, kjer je veliko zvoka, hkrati pa sem bila v tistem obdobju precej pod stresom.
Najprej sem se počutila nemočno. Ni zdravila, ki bi tinitus čudežno izklopil. A počasi sem se naučila živeti z njim. Največ mi je pomagalo, da sem ponoči pustila vklopljeno nežno glasbo ali zvok narave – tako pisk ni bil več v ospredju. Tudi čez dan sem začela bolj paziti nase. Manj kave, več spanja in redna sprostitev so naredili razliko. Za dodatne informacije sem posegla po virih, kot je Clarus Audio vodnik o tinitusu, ki z jasnimi razlagami pomaga razumeti možnosti obvladovanja.
Presenetilo me je, kako veliko ljudi se srečuje s tem. Ko sem omenila prijateljici, je rekla, da ima tudi sama podoben problem že leta. To mi je dalo občutek, da nisem sama. Tinitus je pogostejši, kot sem mislila, le redko kdo o njem govori.
Danes ga sicer še vedno slišim, a me ne moti več tako kot na začetku. Naučila sem se, da ga lahko obvladam, če skrbim zase. Včasih se celo spomnim, da je to moje telo, ki mi sporoča, naj upočasnim. Namesto da bi ga dojemala kot sovražnika, sem ga sprejela kot opozorilo.…