Kot otrok sem imel lepo otroštvo. Še to srečo sem imel, da nisem rabil hodit v vrtec. Moja mama je bila šivilja in je delala doma. Pa še babica in dedek sta bila ob meni. Res pravo brezskrbno otroštvo. Žal pa sem moral, kot vsi ostali, pred odhodom v prvi razred osnovne šole, obvezno vsaj eno leto obiskovati tudi vrtec. Že takrat sem postal, pri svojih rosnih šestih letih, mali upornik. In verjetno se je takrat oblikovala moja osebnost, saj sem še danes, po dobrih petih desetletjih življenja, upornik in borec za človekove pravice. V bistvu me zmoti vse kar dela škodo meni in ljudem, ki so mi blizu in jih imam rad. Pa naj bodo člani družine ali prijatelji ali sodelavci. Vedno sem bil in bom dokler bom dihal in hodil po zemlji, vedno se bom boril proti hinavščini in koristoljubju.

Tako sem tudi jaz moral začet obiskovat vrtec. Kakšne muke. Zjutraj vstajanje ob šesti uri. Težko se je navadit na to, še danes mi ne gre najbolje od rok. Potem pa še vsa ta disciplina, ki jo v vrtcu zahtevajo.

Saj ne, da sem nekakšen razvajenec ali nediscipliniranec, samo, ko sem bil doma sem bil svoboden kot ptica na veji. Zdaj pa naenkrat vse to omejevanje. Zdaj ne smeš to, zdaj se ne smeš igrat, zdaj moraš jest, zdaj moraš spat. Groza. Hrana pa itak obup. Doma so pripravili kar sem imel rad, v vrtcu pa sem moral jest kar pač je bilo na jedilniku. Spomnim se dneva, ko sem na krožnik dobil nekakšno sivo lepljivo snov, z nekakšno omako zraven. Fuj. To ni zame. Pa sede zraven mene vzgojiteljica, vzame žlico in zajame in direktno v moja usta. Bolj ko mi je šlo na bruhanje in sem polnil svoj krožnik, bolj mi je trpala vse to nazaj v usta. Takrat sem prvič in zadnjič jedel pristne domače ajdove žgance z ocvirki.…