Ko sem bil še v vrtcu, so me starši vpisali v privat šolo za igranje kitare. Takrat sem igral kot otrok. Nisem se preveč obremenjeval. Ko me je mama peljala na uro kitare, sem pač igral. Leta so tekla in jaz sem vsako leto imel manj veselja do kitare. To so opazili tudi moji starši in predlagali, da ne hodim več. Tako eno leto nisem več igral kitare. 

Na kar sem enkrat moji mami omenil, da pa bi mogoče spet začel igrati kitaro. Mama je bila presenečena. Predlagala mi je, da probamo poiskati drugega inštruktorja za kitaro, ker je bila mnenja, da v vseh letih nisem kaj dosti napredoval. Tako je imela občutek, da učiteljica za kitaro ni bila ravno primerna zame. Tako je mama iskala novega inštruktorja in našla enega, ki je bil del znane glasbene skupine. 

Povedala mi je, da me je pripravljen učit, čeprav on tega ne počne. Priznam, da me je bilo pošteno strah, ko sem šel na prve vaje. Ko sem zagledal možakarja, sem se ga kar malo ustrašil. Potem pa sem na prvi uri z njim spoznal, kako zelo si želim učiti kitare. Začutil sem, kako dober inštruktor je in kako me lahko veliko nauči. 

Je pa res, da sem isti trenutek spoznal, kako slabo učiteljico sem imel prej. Novi inštruktor mi je takoj rekel, da imam posluh in da me bo z veseljem učil. Sedaj hodim že en mesec in lahko vam povem, da sem se naučil že več, kot pa prej, ko sem hodil 5 let. 

Komaj čakam na ure kitare. Vsakič vem več in prav srečen sem, da se lahko učim pri njemu. …