Kako se starši počutijo, ko njegov otrok gre študirat v tujino in vedo, da ga več kot pol leta ne bodo videli? 

Sama nisem nikoli premišljevala o tem, da bi moj otrok zapustil Slovenijo in šel študirat v tujino, pa se mi je zgodilo ravno to. Nekega dne se je hotel pogovoriti z menoj, kaj si jaz mislim, če bi on šel v tujino študirat. Videla sem, da je to resno vprašanje in zato sem dvakrat premislila, preden sem karkoli rekla in preden so me prehitela čustva.

Povedala sem mu, da je to izključno njegova odločitev in da se mora zavedati, kako je v tujini. Da verjetno ni enostavno, vendar pa dobiš veliko znanja, ki ti v življenju sigurno pride prav. Nato sem jaz vprašala njega, zakaj si želi študirati v tujini?

Njegov odgovor je bil preprost:« Želim si izkušnjo!«

Še kako sem ga razumela, Slovenija je majhna, moraš imeti srečo, da dobiš lepe priložnosti za službo, da lahko rasteš, blestiš, hitro te potolčejo. Tukaj v Sloveniji znanje ni tako vredno, kot je tujini in tega se mladi vedno bolj zavedajo. 

Kako naj mu te sanje uničim in rečem ne, seveda sem mu bila podpora in če bo želel v tujino, mu bom tudi pri tem pomagala. Drugo pa je, da sigurno čutiš žalost, ker bo otrok šel tako daleč stran, pogrešal ga boš, hkrati pa mu želiš srečo. Mešani so ti starševski občutki, težko je biti starš in v določenem času pustiti otroka, da odleti iz gnezda, ker nikoli ne veš, kdaj je pripravljen. 

Sama sem mu rekla, naj gre in da naj ve, da so vrata naše hiše vedno odprta, kadarkoli bi jih potreboval. 

…